Sreda 29. 1. 2020

Juuuhej, sneg! Prebudili smo se v zasneženo, sončno jutro. Takoj po obilnem zajtrku skok v kombinezone. Otroci so pri oblačenju v večini samostojni in osvojili so že rutino priprave. Sami poiščejo svoje čelade, pancerje in odnesejo smuči na progo. Tukaj pa še potrebujejo našo pomoč.

Skupina smučarjev, ki se je odpravila na progo ob tunelu s trakom se je povečala za tri nove člane. Danes se je izjemno poznal napredek tudi v drugi skupini. Otroci so se ves čas vozili, se učili plužiti in se ustavljati. Več kot polovica njih se je že samostojno spuščala po strmini in vzklikala od veselja: “Poglej me, že znam!”

Kakšni dobri občutki, ko vidiš otrokovo veselje, ponos, ko mu je s trudom uspelo! Kako pomembno je, da odrasli dovolimo, da se otrok sam trudi in ne mi namesto njega, da ga spodbujamo, ko skoraj zgubi voljo in se skuša upreti, da noče več. Le malo spodbude, nekaj čarobnih besed in naslednji otrokov podvig je popolnoma drugačen. In danes popoldan je marsikdo spraševal, kdaj gremo že smučat … premagala bom bratca, ko pridem domov … komaj čakam, da grem na trak …

Po končanem popoldanskem smučanju nas v domu pričakajo z bogato večerjo, ki je običajno energetsko močnejša od kosila. Otroci imajo po kosilu le krajši počitek za igro, preberemo tudi težko pričakovana pisma in spet na sneg, zato je res lažje gibati, če želodčki niso prepolni hrane in so špageti in podobna hrana čisto dovolj.

Danes gremo po večerji na potep s svetilkami. Opazovali bomo zvezde in tiho stopali ob robu gozda, opazovali sledi na snegu in mogoče našli tudi sledi gozdnega škrata. Otroci so že vznemirjeni in komaj čakajo, kdaj se bo zvečerilo, da bodo lahko uporabili svoje svetilke.

Zasnežene pozdrave v dolino vam pošiljamo vaši otroci, Cvetka, Anja, Katja, Miha in Špela