Četrtek 11. 4. 2019

Okoli sedme ure smo se zopet prebudili v miren, tih deževen dan. Če dež res prinaša srečo, jo bomo mi prav gotovo imeli. Tudi danes ves dan dežuje, otroci in narava so veseli, mi odrasli včasih malo manj.

Po vseh jutranjih obredih nas je v jedilnici čakala ga. Andreja z zajtrkom. Otroci so izbirali različne kosmiče z mlekom. Po zajtrku smo odšli v senik, kjer smo čakali pastirico Mico. V volnenih oblačilih, s filcanim klobukom na glavi in palico v rokah, je v skedenj vstopila pastirica, ki je v trenutku pritegnila pozornost otrok. Pastirica Mica nam je predstavila, kako pridobivamo volno in kaj vse lahko iz nje izdelamo sami. Vsak otrok je lahko na posebni starinski napravi preizkusil, kako so volno prečesavali včasih. Bolj je bila volna prečesana, lažje so jo predice predle.

Mi nismo predli, ampak smo ovčjo volno polstili oziroma filcali. Pastirica Mica nam je na že pripravljene krpe volne, pokazala, kako lahko »rišemo« z obarvano volno. Ročno polstenje volne je ena najstarejših tehnik tekstilne umetnosti. Otroci so z barvno volno na belo podlago sestavili vzorce. S pomočjo tople milne vode in rahlega božanja, pritiskanja se volnena vlakna med seboj zataknejo in nastane čvrsta površina. Vsak otrok si je izdelal svoj prtiček.

Namesto igre na igrišču, smo zaradi dežja raje ostali v prostornem seniku. Še vedno priljubljena igra Dan – noč je razmigala naša kolena. Ker smo bili včeraj v gozdu, smo za naslednjo igro izbrali igro o živalih Kdo pride iz hiše? Po igrah smo skupaj zaplesali na otrokom priljubljene in znane melodije. Vzdušje je bilo sproščeno in zabavno. Dodobra smo se razmigali in ogreli za kosilo, ki je že dišalo iz jedilnice. Gostili smo se s slastno govejo juho in rižoto ter solato.

Po kosilu se je dom zopet zavil v mir in tišino, saj so otroci utrujeni legli na svoje postelje. Nekateri so zaspali, nekateri so nekaj časa počivali in se nato mirno igrali z lego kockami, risali in se pogovarjali ob knjigah.

Držimo pesti, da bomo kmalu spoznali škrata Nejka in, da ne bo premočno deževalo, da se bomo lahko dlje časa potepali z njim po Pravljičnem gozdu.

Tudi škrat Nejko je počival v svoji votlini zato smo ga morali glasno klicati, da je v svoji škratovski opravi živahno in poskočno, glede na njegova leta, priskakljal do nas. Otroci so bili v večini navdušeni, nekateri pa so zadržano opazovali njegovo dolgo brado, klobuk, lesena očala in visoko škratovsko palico s sedmimi vrhovi. Njegov pravljični glas in vriskajoč smeh jih je sprostil in pogumno so zakorakali z njim v skrivnosten Pravljični gozd, kjer smo po posameznih »postajah« prisluhnili pravljicam, ki domujejo v gozdu: Volk in sedem kozličkov, Hvaležni medved, Peter Klepec, Zvezdica zaspanka, Trije prašički in druge. Ob koncu našega sprehoda je Nejko s svojim škratovim nosom nekaj zavohal. »Mmmmm, nekaj voham,« nas je vabil naj stopamo za njim, vendar so se otroci ustavljali, saj je šel škrat v smeri sladkorne hiše v kateri živi čarovnica iz pravljice Janko in Metka. »Mmmmm, diši!« nas je prepričeval Nejko. Dogovorili smo se, da ga bomo čisto tiho počakali, da ne prebudimo čarovnice, on pa naj le pogleda, kaj tako diši iz sladkorne hiše. Škrat Nejko je pogumno iz hiše prinesel zaklad, v katerem so se skrivale slastne palačinke, ki so jih v hiši za nas pustile vile iz Razpotja.

Ob slovesu nam je škrat Nejko še razkril tri največje zaklade na svetu. Povprašajte svoje otroke, kaj je največji zaklad, ko se vrnejo domov.

Kljub dežnim kapljam smo v pelerinah nadaljevali sprehod proti slapu Palenk in opazovali okolico Logarske doline.

Zdaj pa juuuhej, napad na zaklad! »Skutine palačinke in kompot z gozdnimi sadeži!« je odmevalo po hiši.

Tuširanje, skok v pižamo, komaj pričakovana pošta in zopet se je hiša zavila v tišino.

Ponoči se bo v Logarski dolini shladilo, še vedno je napovedano slabo vreme tako, da bomo delavnico z zeliščarko Mojco izvedli v seniku. Otroci bodo spoznali čemaž, sladko koreninico, meto in druga zelišča. Skuhali bomo čaj iz posušenih zelišč. Po kosilu še malo igre in vožnja proti Ljubljani. Otroci že nestrpno pričakujejo vaše objeme in, da vam opišejo vsa doživetja. Se vidimo na parkirišču na Žalah ob 16.00 uri.

Zadnje škratovske pozdrave z Logarske doline vam pošiljajo vaši otroci z Janjo, Marjetko, Leono in Špelo. Prav tako vas pozdravlja osebje iz Eko hiše Na Razpotju.