Četrtek 4. 4. 2019

Okoli sedme ure zjutraj smo se prebujali v nov oblačen dan v Logarski dolini. Po zajtrku smo se odpravili v senik, ki je preurejen, prostoren in primeren za izvajanje različnih delavnic. Danes nam je pastirica Mica predstavila, kako pridobivamo volno in kaj vse lahko iz nje izdelamo sami. Vsak otrok je lahko na posebni starinski napravi preizkusil, kako so volno prečesavali včasih. Bolj je bila volna prečesana, lažje so jo predice predle.

Mi nismo predli, ampak smo ovčjo volno polstili oziroma filcali. Pastirica Mica nam je na že pripravljene krpe volne, pokazala, kako lahko »rišemo« z obarvano volno. Ročno polstenje volne je ena najstarejših tehnik tekstilne umetnosti. Otroci so z barvno volno na belo podlago sestavili vzorce. S pomočjo tople milne vode in rahlega božanja, pritiskanja se volnena vlakna med seboj zataknejo in nastane čvrsta površina. Vsak otrok si je izdelal svoj prtiček. Po sproščujoči delavnici smo si privoščili sadno malico. Pred kosilom smo se še poigrali na bližnjem igrišču.

Svež gorski zrak in aktivnosti poskrbijo, da smo neprestano lačni. Kuharsko osebje penziona nam vedno pripravi zelo okusne obroke. Danes smo se gostili z juho, rižem, pečenko in solato.

Sledil je počitek, igra, prebiranje zadnje pošte, ki so jo otroci zelo veseli in jo nosijo s seboj in kažejo drug drugemu. Vreme nam je dopuščalo še malo igre na prostornem igrišču.

Ob robu igrišča je Pravljični gozd, kjer domuje prijazen škrat Nejko. Brez njega ne moremo vstopiti v gozd, ker le on pozna pot med pravljicami. Ko smo ga priklicali in izvabili iz njegove votline, je s pomočjo svoje škratovske palice s sedmimi vrhovi živahno priskakljal do nas. Povabil nas je v gozd, kjer smo po posameznih »postajah« prisluhnili pravljicam, ki domujejo v gozdu: Volk in sedem kozličkov, Hvaležni medved, Peter Klepec, Zvezdica zaspanka in druge. Ob koncu našega sprehoda je Nejko s svojim škratovim nosom nekaj zavohal. »Mmmmm, nekaj voham,« nas je vabil naj stopamo za njim, vendar so se otroci ustavljali, saj je šel škrat v smeri sladkorne hiše v kateri živi čarovnica iz pravljice Janko in Metka. »Mmmmm, diši!« nas je prepričeval Nejko. Dogovorili smo se, da ga bomo čisto tiho počakali, da ne prebudimo čarovnice, on pa naj le pogleda, kaj tako diši iz sladkorne hiše. Škrat Nejko je pogumno iz hiše prinesel zaklad, v katerem se je skrivalo pecivo z gozdnimi sadeži, ki so ga v hiši za nas pustile vile iz Razpotja.

Ob slovesu nam je škrat Nejko še razkril tri največje zaklade na svetu. Povprašajte svoje otroke, kaj je največji zaklad, ko se vrnejo domov.

Po ješprenju, ki nas čaka za večerjo, bo prav pasal sladek zaklad.

Danes je zadnja noč bivanja med visokimi gorami. Želimo si, da nam nagajiv škrat Zvonko ne bo ponagajal in nam pomešal oblačil v naših kovčkih.

Jutri se bomo sprehodili z zeliščarko in nabirali zdravilne rastline za čaj, opazovali in raziskovali okoliške travnike in se sprehodili do slapa, če nam bo vreme naklonjeno. Po kosilu še malo igre in vožnja proti Ljubljani. Otroci že čakajo vaše objeme in, da vam povedo, kaj vse so doživeli.

Zadnje škratove pozdrave vam pošiljajo vaši otroci z Evelino, Simono, Anko, Saško, Aido in Špelo.