Vrtec v naravi – Logarska dolina II., obvestilo št. 3

Torek 9. 4. 2019

Okoli sedme ure smo se prebujali v nov dan. Otroci so se trudili, da so se sami preoblekli v pripravljena oblačila in uredili posteljo. Nekateri so potrebovali pomoč vzgojiteljice. V jedilnici nas je že čakala ga. Andreja z zajtrkom. Otroci so izbirali različne kosmiče z mlekom. Po zajtrku smo odšli v senik, kjer smo čakali pastirico Mico. V volnenih oblačilih, s filcanim klobukom na glavi in palico v rokah, je v skedenj vstopila pastirica, ki je v trenutku pritegnila pozornost otrok. Pastirica Mica nam je predstavila, kako pridobivamo volno in kaj vse lahko iz nje izdelamo sami. Vsak otrok je lahko na posebni starinski napravi preizkusil, kako so volno prečesavali včasih. Bolj je bila volna prečesana, lažje so jo predice predle.

Mi nismo predli, ampak smo ovčjo volno polstili oziroma filcali. Pastirica Mica nam je na že pripravljene krpe volne, pokazala, kako lahko »rišemo« z obarvano volno. Ročno polstenje volne je ena najstarejših tehnik tekstilne umetnosti. Otroci so z barvno volno na belo podlago sestavili vzorce. S pomočjo tople milne vode in rahlega božanja, pritiskanja se volnena vlakna med seboj zataknejo in nastane čvrsta površina. Vsak otrok si je izdelal svoj prtiček. Po sproščujoči delavnici smo si privoščili sadno malico na terasi ob igrišču. Pred kosilom smo se še poigrali na bližnjem igrišču. Otroci se zelo radi zadržujejo ob ribniku, opazujejo mreste in žabe v različnih fazah razvoja.

Na prostornem igrišču je več lesenih igral, tobogan, plezalna stena, predvsem dečki najraje tekajo za žogo in zabijajo gole.

Kuharice so nam danes zopet pripravile okusno kosilo: kremno zelenjavno juho, meso v zelenjavni omaki z rižem in solato. Svež gorski zrak in veliko gibanja povzroča, da so otroci lačni in v večini pojedo vse, nekateri še dodatke.

Dom se je zavil v tišino in mir dokler se nismo spet po počitku odpravili ven. Otroci komaj čakajo, da spoznajo škrata Nejka, ki nas bo popeljal v Pravljični gozd. Tudi škrat Nejko je počival v svoji votlini zato smo ga morali glasno klicati, da je v svoji škratovski opravi živahno in poskočno, glede na njegova leta, priskakljal do nas. Otroci so bili v večini navdušeni, nekateri pa so zadržano opazovali njegovo dolgo brado, klobuk, lesena očala in visoko škratovsko palico s sedmimi vrhovi. Njegov pravljični glas in vriskajoč smeh jih je sprostil in pogumno so zakorakali z njim v skrivnosten Pravljični gozd, kjer smo po posameznih »postajah« prisluhnili pravljicam, ki domujejo v gozdu: Volk in sedem kozličkov, Hvaležni medved, Peter Klepec, Zvezdica zaspanka, Trije prašički in druge. Ob koncu našega sprehoda je Nejko s svojim škratovim nosom nekaj zavohal. »Mmmmm, nekaj voham,« nas je vabil naj stopamo za njim, vendar so se otroci ustavljali, saj je šel škrat v smeri sladkorne hiše v kateri živi čarovnica iz pravljice Janko in Metka. »Mmmmm, diši!« nas je prepričeval Nejko. Dogovorili smo se, da ga bomo čisto tiho počakali, da ne prebudimo čarovnice, on pa naj le pogleda, kaj tako diši iz sladkorne hiše. Škrat Nejko je pogumno iz hiše prinesel zaklad, v katerem se je skrivalo pecivo z gozdnimi sadeži, ki so ga v hiši za nas pustile vile iz Razpotja.

Ob slovesu nam je škrat Nejko še razkril tri največje zaklade na svetu. Povprašajte svoje otroke, kaj je največji zaklad, ko se vrnejo domov.

Pred večerjo smo se odpravili na sprehod po Logarski dolini, opazovali okolico, gozdarje, ki so čistili gozd, žagali in pripravljali drva in opazovali krave na pašniku. Pot nas je peljala do slapa Palenk, ki pada preko razbite pečine z višinsko razliko 78 m.

Rahlo utrujeni smo, kot bi trenil, pojedli ričet s klobaso. Potrudili so se tudi tisti otroci, ki jim ričet ne gre najbolj v slast, saj je sledil Nejkov zaklad – slastna rolada.

Danes je zadnja noč bivanja med visokimi gorami. Želimo si, da nam nagajiv škrat Zvonko ne bo ponagajal in nam pomešal oblačil v naših kovčkih.

Jutri se bomo sprehodili z zeliščarko Mojco in nabirali zdravilne rastline za čaj, opazovali in raziskovali okoliške travnike. Po kosilu še malo igre in vožnja proti Ljubljani. Otroci že čakajo vaše objeme in, da vam povedo, kaj vse so doživeli.

Zadnje škratove pozdrave vam pošiljajo vaši otroci s Tejo, Jeleno, Klavdijo, Lauro in Špelo.


Vrtec v naravi – Logarska dolina II., obvestilo št. 2

Ponedeljek 8. 4. 2019 – popoldan

Srečno smo se pripeljali v prelepo, z visokimi gorami obdano Logarsko dolino. Na koncu doline, ob poti ki vodi do slapa Rinka je naš penzion oziroma Eko hiša Na razpotju. Zopet nas je prijazno pozdravila ga. Andreja s svojo ekipo in nas povabila v jedilnico, kjer nas je čakal prigrizek: domač kruh, sir in zeliščni čaj. Ga. Andreja nam je s škratom Storžkom – maskota penziona – predstavila hišna pravila in s častno škratovsko smo zaprisegli, da bomo spoštovali dogovore in hišna pravila. Razporedili smo se po sobah, uredili postelje in si pripravili oblačila za popoldanski potep po gozdu. Potrebovali bomo pelerine, ker zunaj zopet dežuje. Pred kosilom so se nekateri otroci poigrali v hišni igralnici, nekateri pa so raje ostali v sobah, se pogovarjali, risali in se igrali s svojimi igračami.

Po okusnem kosilu: juha z vlivanci, zrezki v korenčkovi omaki, kruhovi cmoki in solata, smo odšli na kratek počitek. Nekateri so zaspali, drugi od pričakovanja vznemirjeno klepetali.

Ker smo pregnali deževne oblake, smo se končno lahko poigrali na prostornem, lepo urejenem igrišču pred penzionom in počakali gozdarja Marka, ki nas bo popeljal na potep po gozdu.

Marko je poln znanja o gozdu, drevesih in prebivalcih gozda in krasen motivator. Otroci so mu sledili, ga poslušali in spraševali. Preko igre nas je vodil po razgibanem terenu gozdnih stezic, nas spodbujal, da smo z zaprtimi očmi prisluhnili gozdnim zvokom, opazovali drevesa, iskali storže, vonjali iglice jelke in raziskovali gozdna tla, preskakovali korenine, se spotikali, padali in pobirali. Na poti nazaj smo v gumijastih škornjih zabredli v lužo, juuuhej.

Kar zunaj smo se na terasi okrepčali z domačim jogurtom in prelivom iz gozdnih sadežev. Za zaključek smo z Markom še odigrali igro Netopirji in vešče.

Juuuhej, palačinke nas čakajo v jedilnici.

Po večerji sledi disko žur z Andrejo v seniku, plesanje, zabava ob svetlobnih efektih in prepevanje.

Po plesu bodo otroci brez težav zlezli pod odeje in zaspali.

Pozdravljajo vas vaši otroci iz enote Čira čara in Mavrice ter vzgojiteljice Klavdija, Laura, Jelena, Teja in Špela.


Vrtec v naravi – Logarska dolina l., obvestilo št. 3

Četrtek 4. 4. 2019

Okoli sedme ure zjutraj smo se prebujali v nov oblačen dan v Logarski dolini. Po zajtrku smo se odpravili v senik, ki je preurejen, prostoren in primeren za izvajanje različnih delavnic. Danes nam je pastirica Mica predstavila, kako pridobivamo volno in kaj vse lahko iz nje izdelamo sami. Vsak otrok je lahko na posebni starinski napravi preizkusil, kako so volno prečesavali včasih. Bolj je bila volna prečesana, lažje so jo predice predle.

Mi nismo predli, ampak smo ovčjo volno polstili oziroma filcali. Pastirica Mica nam je na že pripravljene krpe volne, pokazala, kako lahko »rišemo« z obarvano volno. Ročno polstenje volne je ena najstarejših tehnik tekstilne umetnosti. Otroci so z barvno volno na belo podlago sestavili vzorce. S pomočjo tople milne vode in rahlega božanja, pritiskanja se volnena vlakna med seboj zataknejo in nastane čvrsta površina. Vsak otrok si je izdelal svoj prtiček. Po sproščujoči delavnici smo si privoščili sadno malico. Pred kosilom smo se še poigrali na bližnjem igrišču.

Svež gorski zrak in aktivnosti poskrbijo, da smo neprestano lačni. Kuharsko osebje penziona nam vedno pripravi zelo okusne obroke. Danes smo se gostili z juho, rižem, pečenko in solato.

Sledil je počitek, igra, prebiranje zadnje pošte, ki so jo otroci zelo veseli in jo nosijo s seboj in kažejo drug drugemu. Vreme nam je dopuščalo še malo igre na prostornem igrišču.

Ob robu igrišča je Pravljični gozd, kjer domuje prijazen škrat Nejko. Brez njega ne moremo vstopiti v gozd, ker le on pozna pot med pravljicami. Ko smo ga priklicali in izvabili iz njegove votline, je s pomočjo svoje škratovske palice s sedmimi vrhovi živahno priskakljal do nas. Povabil nas je v gozd, kjer smo po posameznih »postajah« prisluhnili pravljicam, ki domujejo v gozdu: Volk in sedem kozličkov, Hvaležni medved, Peter Klepec, Zvezdica zaspanka in druge. Ob koncu našega sprehoda je Nejko s svojim škratovim nosom nekaj zavohal. »Mmmmm, nekaj voham,« nas je vabil naj stopamo za njim, vendar so se otroci ustavljali, saj je šel škrat v smeri sladkorne hiše v kateri živi čarovnica iz pravljice Janko in Metka. »Mmmmm, diši!« nas je prepričeval Nejko. Dogovorili smo se, da ga bomo čisto tiho počakali, da ne prebudimo čarovnice, on pa naj le pogleda, kaj tako diši iz sladkorne hiše. Škrat Nejko je pogumno iz hiše prinesel zaklad, v katerem se je skrivalo pecivo z gozdnimi sadeži, ki so ga v hiši za nas pustile vile iz Razpotja.

Ob slovesu nam je škrat Nejko še razkril tri največje zaklade na svetu. Povprašajte svoje otroke, kaj je največji zaklad, ko se vrnejo domov.

Po ješprenju, ki nas čaka za večerjo, bo prav pasal sladek zaklad.

Danes je zadnja noč bivanja med visokimi gorami. Želimo si, da nam nagajiv škrat Zvonko ne bo ponagajal in nam pomešal oblačil v naših kovčkih.

Jutri se bomo sprehodili z zeliščarko in nabirali zdravilne rastline za čaj, opazovali in raziskovali okoliške travnike in se sprehodili do slapa, če nam bo vreme naklonjeno. Po kosilu še malo igre in vožnja proti Ljubljani. Otroci že čakajo vaše objeme in, da vam povedo, kaj vse so doživeli.

Zadnje škratove pozdrave vam pošiljajo vaši otroci z Evelino, Simono, Anko, Saško, Aido in Špelo.


Vrtec v naravi – Logarska dolina l., obvestilo št. 2

Sreda 3. 4. 2019 – popoldan

Srečno smo prispeli v prelepo Logarsko dolino. Dolina je obdana z visokimi gorami. Skozi oblake se je prerivalo sonce, vendar so na koncu zmagali oblaki in dolina se je zavila v meglice, sivino in dež. V Eko hiši Na razpotju nas je prijazno sprejela ga. Andreja s svojo ekipo. V jedilnici nas je čakala malica in škrat Storžek – maskota penziona. S častno škratovsko smo zaprisegli, da bomo spoštovali hišna pravila. Razporedili smo se po sobah, si uredili postelje in oblačila. Po igri smo odšli v jedilnico na kosilo. Krožniki s slastnimi makaroni in omako so bili kmalu prazni.

Kljub dežju smo se opremljeni s pelerinami in dežniki odpravili z gozdarjem Markom na potep po bližnjem gozdu. Gozdar Marko je znal motivirati otroke k raziskovanju in opazovanju gozda. Vsak otrok si je izbral svoje drevo, ga objel in opisal strukturo lubja. Med drobnimi prstki so otroci gnetli iglice jelke in ugibali, na kaj jih spominja vonj.

Največja vrednost sprehoda po gozdu je premagovanje naravnih ovir – korenin, razgiban, spolzek teren, ki zahteva drugačno, zanesljivo stopinjo, izogibanje, prepogibanje, padanje, pobiranje …

Z gozdnimi igrami smo nadaljevali v bližnjem skednju. Uprizorili smo, kako drevo črpa hrano in vodo iz tal. »Netopirji« so s prevezo na očeh prisluhnili »veščam« in jih skušali ujeti s pomočjo sluha.

V penzionu Na razpotju se trudijo, da je na jedilniku ekološka hrana, v večini pridelana na bližnjih kmetijah. Tako smo za malico dobili domač jogurt s sadnim prelivom.

Ker nam vreme ni dopuščalo igro na igrišču, smo v sobah prebrali vašo težko pričakovano pošto, se odpočili.

Iz kuhinje že diši po zelenjavni enolončnici in palačinkah. Ne dvomim, da se jih otroci ne bodo razveselili. Po večerji pa disko žur v skednju.

Prav gotovo danes otrok ne bo potrebno nagovarjati, da gredo v posteljo, ker bodo utrujeni in polni doživetij že ob pravljici zapirali očke.

Otroci niso obremenjeni z vremenom in tudi mi smo se nalezli njihovega navdušenja tako, da vam pošiljamo mokre, škratovske pozdrave z Logarske doline.

Vaši otroci s Saško, Evelino, Anko, Aido, Simono in Špelo.


Vrtec v naravi – zimovanje, obvestilo št. 5

Četrtek 7. 2. 2019

Tudi današnji dan je bil sončen in nam je dal energijo za smučarijo in vse običajne dnevne akcije oblačenja, zapenjanja, iskanja, igre, smejanja. Poleg smučarskih dogodivščin najraje zaidemo v jedilnico, kjer nas ga. Karmen s svojo ekipo počaka z okusno hrano.
Danes smo zapustili progo z baby liftom. Vsi otroci so premagovali strmine “pravih” smučišč. Spretnejši so nam s sidri pobegnili malo višje. Druga skupina otrok je izboljševala svoje zavoje na progi ob tekočem traku, ki je otrokom olajšal pot na vrh.
Najlepši del zaključka današnjega dne je bila zmagovalna vožnja med stožci. Z navijanjem in spodbujanjem drug drugega, smo ustvarili pravo tekmovalno vzdušje. Vsi, prav vsi otroci, so se spustili po strmini.
Na koncu smo se zbrali v krogu in v športnem vzdušju podelili zaslužne medalje. BRAVO vsem otrokom in vsakemu posebej! ZMAGOVALCI STE!

Vse pohvale smučarskemu učitelju Janu in našim spremljevalcem, ki so se zelo trudili in spodbujali otroke in prenašali svoje znanje na njih. Jih “reševali”, ko so padali in se zapletali. Ves trud je poplačan z žarečimi lički otrok in navdušenjem, veseljem, ko jim je uspelo. Včasih te res presenetijo, kaj vse zmorejo in, kako hitro srkajo veščine in spretnosti, če jim zaupamo in dovolimo.

Danes zvečer bomo pospravili sobe, uredili kovčke in se pripravili za jutrišnjo zadnjo, dopoldansko smučarijo. Po kosilu se odpeljemo proti Ljubljani v že težko pričakovan objem staršev.

Zadnje javljanje iz Weinebenea naj zaključim s sončnimi pozdravi vaših otrok. Za nami je nepozaben teden.
Pozdravlja vas že malo utrujena ekipa, ki ji nikoli ne zmanjka energije, ker jo dobiva od vaših otrok.


Vrtec v naravi – zimovanje, obvestilo št. 4

Sreda 6. 2. 2019

Hoooruk v nov dan. Otroci so se že privadili na nov ritem in osvojili vse vrline oblačenja, slačenja, skokov v kombinezone in pancerje.
Vsak dan podobne akcije kot prvi dan, le otroci se menjajo v skupinah pri osvajanju novih smučarskih veščin.

Prva skupina (17 otrok) je danes že v dopoldanskem času odšlo na sidra in zahtevnejšo progo. Druga skupina trinajstih otrok je odšla na trak, tretja skupina otrok je še ostala na baby liftu in se urila v spretnostih pluženja in ustavljanja.

Veliko spodbudnih vzklikov spremljevalcev, učenja, prikazovanja, posnemanja, navdušenih izrazov otrok, veselja, ko jim je uspelo in seveda tudi obstanek “na riti” in “… jaz imam rad pavzo, veš.”

Pošto smo prebirali že pred večerjo, ker nas je pred spanjem čakal še nočni sprehod.
Topla oblačila, kape, nočne lučke in z mešanimi občutki v mrzlo noč. Veselje pomešano s strahom. Ko smo prišli do roba, smo se ustavili, ugasnili lučke in opazovali na stotine zvezd na temnem nebu. Pot smo nadaljevali proti robu gozda. Z lučkami obsijan sneg se je svetlikal kot bi ga nočna vila posula z diamanti – tako smo napletali zgodbico, da smo premagovali strah, ki se je prikradel nekam blizu. Počepnili smo in utihnili ter napeto poslušali, kaj bomo slišali. Nič. Le ena sama tišina. “A gremo nazaj?” je zašepetal otrok v bližini.

Z močnimi doživetji smo se danes potopili v zaslužen spanec.
Pojdite kdaj z otroki na sprehod v temno noč čarati skrivnostne občutke.

Smuk v posteljo in v dom se je prikradla vila Tišina.

Otroci vam pošiljajo snežne diamante, ki jih je izgubila gozdna nočna vila.