Vrtec v naravi – Logarska dolina III., obvestilo št. 3

Četrtek 11. 4. 2019

Okoli sedme ure smo se zopet prebudili v miren, tih deževen dan. Če dež res prinaša srečo, jo bomo mi prav gotovo imeli. Tudi danes ves dan dežuje, otroci in narava so veseli, mi odrasli včasih malo manj.

Po vseh jutranjih obredih nas je v jedilnici čakala ga. Andreja z zajtrkom. Otroci so izbirali različne kosmiče z mlekom. Po zajtrku smo odšli v senik, kjer smo čakali pastirico Mico. V volnenih oblačilih, s filcanim klobukom na glavi in palico v rokah, je v skedenj vstopila pastirica, ki je v trenutku pritegnila pozornost otrok. Pastirica Mica nam je predstavila, kako pridobivamo volno in kaj vse lahko iz nje izdelamo sami. Vsak otrok je lahko na posebni starinski napravi preizkusil, kako so volno prečesavali včasih. Bolj je bila volna prečesana, lažje so jo predice predle.

Mi nismo predli, ampak smo ovčjo volno polstili oziroma filcali. Pastirica Mica nam je na že pripravljene krpe volne, pokazala, kako lahko »rišemo« z obarvano volno. Ročno polstenje volne je ena najstarejših tehnik tekstilne umetnosti. Otroci so z barvno volno na belo podlago sestavili vzorce. S pomočjo tople milne vode in rahlega božanja, pritiskanja se volnena vlakna med seboj zataknejo in nastane čvrsta površina. Vsak otrok si je izdelal svoj prtiček.

Namesto igre na igrišču, smo zaradi dežja raje ostali v prostornem seniku. Še vedno priljubljena igra Dan – noč je razmigala naša kolena. Ker smo bili včeraj v gozdu, smo za naslednjo igro izbrali igro o živalih Kdo pride iz hiše? Po igrah smo skupaj zaplesali na otrokom priljubljene in znane melodije. Vzdušje je bilo sproščeno in zabavno. Dodobra smo se razmigali in ogreli za kosilo, ki je že dišalo iz jedilnice. Gostili smo se s slastno govejo juho in rižoto ter solato.

Po kosilu se je dom zopet zavil v mir in tišino, saj so otroci utrujeni legli na svoje postelje. Nekateri so zaspali, nekateri so nekaj časa počivali in se nato mirno igrali z lego kockami, risali in se pogovarjali ob knjigah.

Držimo pesti, da bomo kmalu spoznali škrata Nejka in, da ne bo premočno deževalo, da se bomo lahko dlje časa potepali z njim po Pravljičnem gozdu.

Tudi škrat Nejko je počival v svoji votlini zato smo ga morali glasno klicati, da je v svoji škratovski opravi živahno in poskočno, glede na njegova leta, priskakljal do nas. Otroci so bili v večini navdušeni, nekateri pa so zadržano opazovali njegovo dolgo brado, klobuk, lesena očala in visoko škratovsko palico s sedmimi vrhovi. Njegov pravljični glas in vriskajoč smeh jih je sprostil in pogumno so zakorakali z njim v skrivnosten Pravljični gozd, kjer smo po posameznih »postajah« prisluhnili pravljicam, ki domujejo v gozdu: Volk in sedem kozličkov, Hvaležni medved, Peter Klepec, Zvezdica zaspanka, Trije prašički in druge. Ob koncu našega sprehoda je Nejko s svojim škratovim nosom nekaj zavohal. »Mmmmm, nekaj voham,« nas je vabil naj stopamo za njim, vendar so se otroci ustavljali, saj je šel škrat v smeri sladkorne hiše v kateri živi čarovnica iz pravljice Janko in Metka. »Mmmmm, diši!« nas je prepričeval Nejko. Dogovorili smo se, da ga bomo čisto tiho počakali, da ne prebudimo čarovnice, on pa naj le pogleda, kaj tako diši iz sladkorne hiše. Škrat Nejko je pogumno iz hiše prinesel zaklad, v katerem so se skrivale slastne palačinke, ki so jih v hiši za nas pustile vile iz Razpotja.

Ob slovesu nam je škrat Nejko še razkril tri največje zaklade na svetu. Povprašajte svoje otroke, kaj je največji zaklad, ko se vrnejo domov.

Kljub dežnim kapljam smo v pelerinah nadaljevali sprehod proti slapu Palenk in opazovali okolico Logarske doline.

Zdaj pa juuuhej, napad na zaklad! »Skutine palačinke in kompot z gozdnimi sadeži!« je odmevalo po hiši.

Tuširanje, skok v pižamo, komaj pričakovana pošta in zopet se je hiša zavila v tišino.

Ponoči se bo v Logarski dolini shladilo, še vedno je napovedano slabo vreme tako, da bomo delavnico z zeliščarko Mojco izvedli v seniku. Otroci bodo spoznali čemaž, sladko koreninico, meto in druga zelišča. Skuhali bomo čaj iz posušenih zelišč. Po kosilu še malo igre in vožnja proti Ljubljani. Otroci že nestrpno pričakujejo vaše objeme in, da vam opišejo vsa doživetja. Se vidimo na parkirišču na Žalah ob 16.00 uri.

Zadnje škratovske pozdrave z Logarske doline vam pošiljajo vaši otroci z Janjo, Marjetko, Leono in Špelo. Prav tako vas pozdravlja osebje iz Eko hiše Na Razpotju.


Vrtec v naravi – Logarska dolina III., obvestilo št. 2

Sreda 10. 4. 2019 – popoldan

Danes so se v Logarsko dolino pripeljali otroci iz enote Kostanjčkov vrtec in Stonoga, z Leono, Marjetko in Janjo. V dolini smo jih pričakali otroci iz enote Čira čara in Mavrica z vzgojiteljicami, ker se bodo ob dveh vrnili z istim avtobusom nazaj v Ljubljano. Zdaj so že varno v domačem okolju in prepričana sem, da še vedno staršem pripovedujejo zanimiva doživetja.

Tudi novo skupino je prijazno sprejela ga. Andreja, njeno osebje pa je že pripravljalo in čistilo sobe za nove obiskovalce. Otroci so se v jedilnici gostili z domačim kruhom in sirom.

V Eko hiši Na razpotju prebiva tudi škrat Storžek – maskota hiše. Skupaj z Andrejo sta nam predstavila hišna pravila in dogovore. S častno škratovsko smo zaprisegli, da bomo spoštovali hišna pravila. Razporedili smo se po sobah, si uredili postelje in oblačila. Po igri smo odšli v jedilnico na kosilo. Bučkina kremna juha je bila res odlična, še hitreje so se spraznili krožniki z makaroni in omako.

Po počitku in igri smo pripravili topla oblačila, škornje in pelerine, ker je zunaj zopet deževalo. Zunaj nas je čakal gozdar Marko in z njim smo odšli v bližnji gozd. Gozdar Marko nas je podučil, kako je prav, da se v gozdu vedemo, ker si tudi mi doma ne želimo neprijaznih in glasnih gostov. Marko je zelo dober motivator otrok in znal je spodbuditi otroke k opazovanju in raziskovanju. Otroci so brskali po tleh in iskali zanimivosti. Našli smo storže, žir, lišaje, mah in veliko različnih rastlin, ki smo jih le opazovali. Med prsti smo gnetli iglice jelke in ugibali, na kaj nas spominja vonj. Z zaprtimi očmi smo prisluhnili zvokom narave. Največja vrednost sprehoda po gozdu je premagovanje naravnih ovir – korenin, razgiban, spolzek teren, ki zahteva drugačno, zanesljivo stopinjo, izogibanje, prepogibanje, padanje, pobiranje …

Po raziskovanju gozda smo odšli na malico v senik. Otrokom smo razdelili domač jogurt s prelivom iz gozdnih sadežev. Gozdne igre je Marko zaradi dežja raje izvedel v seniku. Netopirji so s prevezo na očeh skušali ujeti vešče. Z gibanjem smo uprizarjali gozdne živali in ugibali, katero žival skupina predstavlja. Za konec jim je Marko zelo doživeto povedal solčavsko pravljico o velikanu.

Iz kuhinje je spet dišalo po zelenjavni enolončnici in čokoladnem biskvitu. Ko se hrana poleže gremo z Andrejo v skedenj na pravi disko žur. Plesali bomo in prepevali ob svetlobnih efektih. Potem iz kovčkov zbrskamo pižame in prav gotovo ne bo potrebno otrok nagovarjati, naj zlezejo v posteljo.

Utrujene škratovske pozdrave iz Logarske doline vam pošiljamo vaši otroci z Leono, Marjetko, Janjo in Špelo.


Vrtec v naravi – Logarska dolina II., obvestilo št. 3

Torek 9. 4. 2019

Okoli sedme ure smo se prebujali v nov dan. Otroci so se trudili, da so se sami preoblekli v pripravljena oblačila in uredili posteljo. Nekateri so potrebovali pomoč vzgojiteljice. V jedilnici nas je že čakala ga. Andreja z zajtrkom. Otroci so izbirali različne kosmiče z mlekom. Po zajtrku smo odšli v senik, kjer smo čakali pastirico Mico. V volnenih oblačilih, s filcanim klobukom na glavi in palico v rokah, je v skedenj vstopila pastirica, ki je v trenutku pritegnila pozornost otrok. Pastirica Mica nam je predstavila, kako pridobivamo volno in kaj vse lahko iz nje izdelamo sami. Vsak otrok je lahko na posebni starinski napravi preizkusil, kako so volno prečesavali včasih. Bolj je bila volna prečesana, lažje so jo predice predle.

Mi nismo predli, ampak smo ovčjo volno polstili oziroma filcali. Pastirica Mica nam je na že pripravljene krpe volne, pokazala, kako lahko »rišemo« z obarvano volno. Ročno polstenje volne je ena najstarejših tehnik tekstilne umetnosti. Otroci so z barvno volno na belo podlago sestavili vzorce. S pomočjo tople milne vode in rahlega božanja, pritiskanja se volnena vlakna med seboj zataknejo in nastane čvrsta površina. Vsak otrok si je izdelal svoj prtiček. Po sproščujoči delavnici smo si privoščili sadno malico na terasi ob igrišču. Pred kosilom smo se še poigrali na bližnjem igrišču. Otroci se zelo radi zadržujejo ob ribniku, opazujejo mreste in žabe v različnih fazah razvoja.

Na prostornem igrišču je več lesenih igral, tobogan, plezalna stena, predvsem dečki najraje tekajo za žogo in zabijajo gole.

Kuharice so nam danes zopet pripravile okusno kosilo: kremno zelenjavno juho, meso v zelenjavni omaki z rižem in solato. Svež gorski zrak in veliko gibanja povzroča, da so otroci lačni in v večini pojedo vse, nekateri še dodatke.

Dom se je zavil v tišino in mir dokler se nismo spet po počitku odpravili ven. Otroci komaj čakajo, da spoznajo škrata Nejka, ki nas bo popeljal v Pravljični gozd. Tudi škrat Nejko je počival v svoji votlini zato smo ga morali glasno klicati, da je v svoji škratovski opravi živahno in poskočno, glede na njegova leta, priskakljal do nas. Otroci so bili v večini navdušeni, nekateri pa so zadržano opazovali njegovo dolgo brado, klobuk, lesena očala in visoko škratovsko palico s sedmimi vrhovi. Njegov pravljični glas in vriskajoč smeh jih je sprostil in pogumno so zakorakali z njim v skrivnosten Pravljični gozd, kjer smo po posameznih »postajah« prisluhnili pravljicam, ki domujejo v gozdu: Volk in sedem kozličkov, Hvaležni medved, Peter Klepec, Zvezdica zaspanka, Trije prašički in druge. Ob koncu našega sprehoda je Nejko s svojim škratovim nosom nekaj zavohal. »Mmmmm, nekaj voham,« nas je vabil naj stopamo za njim, vendar so se otroci ustavljali, saj je šel škrat v smeri sladkorne hiše v kateri živi čarovnica iz pravljice Janko in Metka. »Mmmmm, diši!« nas je prepričeval Nejko. Dogovorili smo se, da ga bomo čisto tiho počakali, da ne prebudimo čarovnice, on pa naj le pogleda, kaj tako diši iz sladkorne hiše. Škrat Nejko je pogumno iz hiše prinesel zaklad, v katerem se je skrivalo pecivo z gozdnimi sadeži, ki so ga v hiši za nas pustile vile iz Razpotja.

Ob slovesu nam je škrat Nejko še razkril tri največje zaklade na svetu. Povprašajte svoje otroke, kaj je največji zaklad, ko se vrnejo domov.

Pred večerjo smo se odpravili na sprehod po Logarski dolini, opazovali okolico, gozdarje, ki so čistili gozd, žagali in pripravljali drva in opazovali krave na pašniku. Pot nas je peljala do slapa Palenk, ki pada preko razbite pečine z višinsko razliko 78 m.

Rahlo utrujeni smo, kot bi trenil, pojedli ričet s klobaso. Potrudili so se tudi tisti otroci, ki jim ričet ne gre najbolj v slast, saj je sledil Nejkov zaklad – slastna rolada.

Danes je zadnja noč bivanja med visokimi gorami. Želimo si, da nam nagajiv škrat Zvonko ne bo ponagajal in nam pomešal oblačil v naših kovčkih.

Jutri se bomo sprehodili z zeliščarko Mojco in nabirali zdravilne rastline za čaj, opazovali in raziskovali okoliške travnike. Po kosilu še malo igre in vožnja proti Ljubljani. Otroci že čakajo vaše objeme in, da vam povedo, kaj vse so doživeli.

Zadnje škratove pozdrave vam pošiljajo vaši otroci s Tejo, Jeleno, Klavdijo, Lauro in Špelo.


Vrtec v naravi – Logarska dolina II., obvestilo št. 2

Ponedeljek 8. 4. 2019 – popoldan

Srečno smo se pripeljali v prelepo, z visokimi gorami obdano Logarsko dolino. Na koncu doline, ob poti ki vodi do slapa Rinka je naš penzion oziroma Eko hiša Na razpotju. Zopet nas je prijazno pozdravila ga. Andreja s svojo ekipo in nas povabila v jedilnico, kjer nas je čakal prigrizek: domač kruh, sir in zeliščni čaj. Ga. Andreja nam je s škratom Storžkom – maskota penziona – predstavila hišna pravila in s častno škratovsko smo zaprisegli, da bomo spoštovali dogovore in hišna pravila. Razporedili smo se po sobah, uredili postelje in si pripravili oblačila za popoldanski potep po gozdu. Potrebovali bomo pelerine, ker zunaj zopet dežuje. Pred kosilom so se nekateri otroci poigrali v hišni igralnici, nekateri pa so raje ostali v sobah, se pogovarjali, risali in se igrali s svojimi igračami.

Po okusnem kosilu: juha z vlivanci, zrezki v korenčkovi omaki, kruhovi cmoki in solata, smo odšli na kratek počitek. Nekateri so zaspali, drugi od pričakovanja vznemirjeno klepetali.

Ker smo pregnali deževne oblake, smo se končno lahko poigrali na prostornem, lepo urejenem igrišču pred penzionom in počakali gozdarja Marka, ki nas bo popeljal na potep po gozdu.

Marko je poln znanja o gozdu, drevesih in prebivalcih gozda in krasen motivator. Otroci so mu sledili, ga poslušali in spraševali. Preko igre nas je vodil po razgibanem terenu gozdnih stezic, nas spodbujal, da smo z zaprtimi očmi prisluhnili gozdnim zvokom, opazovali drevesa, iskali storže, vonjali iglice jelke in raziskovali gozdna tla, preskakovali korenine, se spotikali, padali in pobirali. Na poti nazaj smo v gumijastih škornjih zabredli v lužo, juuuhej.

Kar zunaj smo se na terasi okrepčali z domačim jogurtom in prelivom iz gozdnih sadežev. Za zaključek smo z Markom še odigrali igro Netopirji in vešče.

Juuuhej, palačinke nas čakajo v jedilnici.

Po večerji sledi disko žur z Andrejo v seniku, plesanje, zabava ob svetlobnih efektih in prepevanje.

Po plesu bodo otroci brez težav zlezli pod odeje in zaspali.

Pozdravljajo vas vaši otroci iz enote Čira čara in Mavrice ter vzgojiteljice Klavdija, Laura, Jelena, Teja in Špela.


Vrtec v naravi – Logarska dolina l., obvestilo št. 3

Četrtek 4. 4. 2019

Okoli sedme ure zjutraj smo se prebujali v nov oblačen dan v Logarski dolini. Po zajtrku smo se odpravili v senik, ki je preurejen, prostoren in primeren za izvajanje različnih delavnic. Danes nam je pastirica Mica predstavila, kako pridobivamo volno in kaj vse lahko iz nje izdelamo sami. Vsak otrok je lahko na posebni starinski napravi preizkusil, kako so volno prečesavali včasih. Bolj je bila volna prečesana, lažje so jo predice predle.

Mi nismo predli, ampak smo ovčjo volno polstili oziroma filcali. Pastirica Mica nam je na že pripravljene krpe volne, pokazala, kako lahko »rišemo« z obarvano volno. Ročno polstenje volne je ena najstarejših tehnik tekstilne umetnosti. Otroci so z barvno volno na belo podlago sestavili vzorce. S pomočjo tople milne vode in rahlega božanja, pritiskanja se volnena vlakna med seboj zataknejo in nastane čvrsta površina. Vsak otrok si je izdelal svoj prtiček. Po sproščujoči delavnici smo si privoščili sadno malico. Pred kosilom smo se še poigrali na bližnjem igrišču.

Svež gorski zrak in aktivnosti poskrbijo, da smo neprestano lačni. Kuharsko osebje penziona nam vedno pripravi zelo okusne obroke. Danes smo se gostili z juho, rižem, pečenko in solato.

Sledil je počitek, igra, prebiranje zadnje pošte, ki so jo otroci zelo veseli in jo nosijo s seboj in kažejo drug drugemu. Vreme nam je dopuščalo še malo igre na prostornem igrišču.

Ob robu igrišča je Pravljični gozd, kjer domuje prijazen škrat Nejko. Brez njega ne moremo vstopiti v gozd, ker le on pozna pot med pravljicami. Ko smo ga priklicali in izvabili iz njegove votline, je s pomočjo svoje škratovske palice s sedmimi vrhovi živahno priskakljal do nas. Povabil nas je v gozd, kjer smo po posameznih »postajah« prisluhnili pravljicam, ki domujejo v gozdu: Volk in sedem kozličkov, Hvaležni medved, Peter Klepec, Zvezdica zaspanka in druge. Ob koncu našega sprehoda je Nejko s svojim škratovim nosom nekaj zavohal. »Mmmmm, nekaj voham,« nas je vabil naj stopamo za njim, vendar so se otroci ustavljali, saj je šel škrat v smeri sladkorne hiše v kateri živi čarovnica iz pravljice Janko in Metka. »Mmmmm, diši!« nas je prepričeval Nejko. Dogovorili smo se, da ga bomo čisto tiho počakali, da ne prebudimo čarovnice, on pa naj le pogleda, kaj tako diši iz sladkorne hiše. Škrat Nejko je pogumno iz hiše prinesel zaklad, v katerem se je skrivalo pecivo z gozdnimi sadeži, ki so ga v hiši za nas pustile vile iz Razpotja.

Ob slovesu nam je škrat Nejko še razkril tri največje zaklade na svetu. Povprašajte svoje otroke, kaj je največji zaklad, ko se vrnejo domov.

Po ješprenju, ki nas čaka za večerjo, bo prav pasal sladek zaklad.

Danes je zadnja noč bivanja med visokimi gorami. Želimo si, da nam nagajiv škrat Zvonko ne bo ponagajal in nam pomešal oblačil v naših kovčkih.

Jutri se bomo sprehodili z zeliščarko in nabirali zdravilne rastline za čaj, opazovali in raziskovali okoliške travnike in se sprehodili do slapa, če nam bo vreme naklonjeno. Po kosilu še malo igre in vožnja proti Ljubljani. Otroci že čakajo vaše objeme in, da vam povedo, kaj vse so doživeli.

Zadnje škratove pozdrave vam pošiljajo vaši otroci z Evelino, Simono, Anko, Saško, Aido in Špelo.


Vrtec v naravi – Logarska dolina l., obvestilo št. 2

Sreda 3. 4. 2019 – popoldan

Srečno smo prispeli v prelepo Logarsko dolino. Dolina je obdana z visokimi gorami. Skozi oblake se je prerivalo sonce, vendar so na koncu zmagali oblaki in dolina se je zavila v meglice, sivino in dež. V Eko hiši Na razpotju nas je prijazno sprejela ga. Andreja s svojo ekipo. V jedilnici nas je čakala malica in škrat Storžek – maskota penziona. S častno škratovsko smo zaprisegli, da bomo spoštovali hišna pravila. Razporedili smo se po sobah, si uredili postelje in oblačila. Po igri smo odšli v jedilnico na kosilo. Krožniki s slastnimi makaroni in omako so bili kmalu prazni.

Kljub dežju smo se opremljeni s pelerinami in dežniki odpravili z gozdarjem Markom na potep po bližnjem gozdu. Gozdar Marko je znal motivirati otroke k raziskovanju in opazovanju gozda. Vsak otrok si je izbral svoje drevo, ga objel in opisal strukturo lubja. Med drobnimi prstki so otroci gnetli iglice jelke in ugibali, na kaj jih spominja vonj.

Največja vrednost sprehoda po gozdu je premagovanje naravnih ovir – korenin, razgiban, spolzek teren, ki zahteva drugačno, zanesljivo stopinjo, izogibanje, prepogibanje, padanje, pobiranje …

Z gozdnimi igrami smo nadaljevali v bližnjem skednju. Uprizorili smo, kako drevo črpa hrano in vodo iz tal. »Netopirji« so s prevezo na očeh prisluhnili »veščam« in jih skušali ujeti s pomočjo sluha.

V penzionu Na razpotju se trudijo, da je na jedilniku ekološka hrana, v večini pridelana na bližnjih kmetijah. Tako smo za malico dobili domač jogurt s sadnim prelivom.

Ker nam vreme ni dopuščalo igro na igrišču, smo v sobah prebrali vašo težko pričakovano pošto, se odpočili.

Iz kuhinje že diši po zelenjavni enolončnici in palačinkah. Ne dvomim, da se jih otroci ne bodo razveselili. Po večerji pa disko žur v skednju.

Prav gotovo danes otrok ne bo potrebno nagovarjati, da gredo v posteljo, ker bodo utrujeni in polni doživetij že ob pravljici zapirali očke.

Otroci niso obremenjeni z vremenom in tudi mi smo se nalezli njihovega navdušenja tako, da vam pošiljamo mokre, škratovske pozdrave z Logarske doline.

Vaši otroci s Saško, Evelino, Anko, Aido, Simono in Špelo.